Tokrat z vami delimo en kratek, humoren zapis o pomenu varnosti in pripenjanju psa na povodec. Da se malo nasmejimo, pa tudi zamislimo - morda nas celo spodbudi, da dodamo še kakšno novoletno zaobljubo na seznam :). Prevedeno po zapisu avtorice Danielle Kraese, objavljeno v The New Yorker.
Zakaj mora biti tvoj pes med sprehodi na povodcu (moj pa ne)?
Pripenjanje psa na povodec na sprehodu je ključnega pomena, da mu pokažeš, da si njegov skrbnik.
(Kakorkoli, jaz vendarle nisem skrbnik svojega psa. Moj pes mi je enak in oba sva skrbnika svojih usod. Vzporedno se podpirava v zasledovanju najinih najbolj mesnatih sanj.)
Tvoj spuščen kuža bi lahko prestrašil nedolžnega mimoidočega pešca, ki ima strah pred psi.
(Škoda, da tvoj pes ni bolj podoben mojemu psu, ki ne izzove nič drugega kot veselega hihitanja, ko njegova puhasta postava galopira mimo novih in starih prijateljev.)
Gre za varnost! Tvojega psa bi lahko kaj prestrašilo in bi zbežal med avtomobile v promet.
(Kakšna sreča, da moj pes pozna in spoštuje vse prometne predpise, kljub temu, da mu zakonsko tega ne bi bilo treba vedeti. Nikoli ne bi stopil na cesto – razen če je na prehodu za pešce in luč sveti zeleno.)
Tvojega spuščenega psa bi lahko napadel drug pes, ti pa ga ne bi mogla izvleči iz spopada.
(Mojega psa nikoli ne bi napadli, ker nima nobenih sovražnikov. Moj pes je nacionalni zaklad, svetovna senzacija, medgalaktični mokronosi angel. In glavni arheolog neštetih izkopavanj na dvoriščih sosedov.)
V trenutku strahu je lahko tvoj pes celo izzvan in napade drugega psa.
(To se mojemu psu nikoli ne bi zgodilo, saj je bil vzgojen kot pacifist. Če že kaj, bi ga lahko izzvali, da koordinira miren protest za ozaveščanje o globalnem segrevanju, do te teme je res strasten.)
Tvojega psa bi lahko vznemirila veverica. Zapodil bi se za njo in nikoli več prišel nazaj.
(In kako žalostno bi to bilo za tvojega psa. Moj pes pa je preveč prefinjen za lovljenje veveric. Sprošča se z bolj prefinjenimi hobiji, kot so poslušanje klasične glasbe, zbiranje redkih kosti in preučevanje potencialno satanskih gibalnih vzorcev našega poštarja.)
Čeprav se tvoj pes morda zdi v redu, ker ni na povodcu, je velika verjetnost, da se počuti tesnobno.
(Moj pes vsak dan izvaja petnajstminutno meditacijo in se lahko v trenutku prestavi v blaženo stanje spokojnosti. Je tudi licencirani zdravilec in kolega z vsemi večjimi ponudniki zavarovanja hišnih ljubljenčkov. Moj pes seveda ne more govoriti. To bi bilo smešno. Toda po telepatiji mi je povedal, da bi z veseljem sprejel tvojega psa na brezplačen posvet.)
Pripenjanje psa na javnih površinah je dobesedno predpisano z zakonom.
(Toda moj pes odgovarja višjim silam in ga ne morejo omejevati zakoni navadnih smrtnikov.)
Če kršiš zakon o povodcu te lahko doleti finančna kazen.
(Oglobite me in me pošljite v zapor! En sam telefonski klic bom uporabil za stik s svojim psom, ki je desetkrat bolj briljanten od katerega koli odvetnika. Na zagovoru se bo pojavil v obleki in štirih majhnih oxfordskih čevljih in bo zapeljal sodno dvorano s svojim občutkom za modo in s pravniško prefinjenostjo. Moj pes bo zarenčal proti vsakemu neumnemu argumentu proti meni - in se mu bo penilo na ustih, ker mu nič ne stori slabšega kot vonj krivice. Sodnik bo ganjen do solz zaradi strasti mojega psa in primer ovrgel, zaradi česar vsi v sodni dvorani dvignejo mojega psa na ramena, medtem ko vzklikajo: "Priden fant! Priden fant!" Naša zgodba bo zaživela kot hollywoodski film in ta uspeh bo mojega psa pripeljal do večne slave, vendar ga to ne bo spremenilo. Ne tako, kot bi ta slava spremenila tvojega psa.)